Brezno pri Leški planini

Brezno pri Leški planini
Fotografije: Darko Bakšić

Za vikend 5. i 6. srpnja 2008. godine članovi Društva za raziskovanje jam iz Kranja organizirali su druženje jamara povodom 30 godišnjice otkrića Brezna pri Leški planini. Rajko Bračić iz Jamarskog kluba Speleos-Siga Velenje pozvao nas je da se zajedno s njihovim klubom priključimo spomenutom tradicionalnom druženju.

Srdačna špiljarska atmosfera, brojni špiljari iz raznih društava, druženje uz vatru, organizirani posjet opremljenom Breznu, gurmanski specijaliteti i na kraju prijateljski rastanak obilježili su jedan predivan vikend. Što reći, nego veliko hvala na svemu domaćinima.

Na poklon smo dobili zanimljivu knjigu „Brezno“ autora Matjaža Chavatala u kojoj se upisuju istraživanja Brezna pri Leški planini i Triglavskog brezna.

U jami su iz SO Velebita bili Tihana Boban, Slaven Boban, Ana Bakšić i Darko Bakšić.

Knjigu je najbolje kratko opisati kroz predgovor Marka Aljančiča i uvod samog autora Matjaža Chvatala

Člani Društva za raziskovanje jam iz Kranja, ki so 1978 po kraški Jelovici iskali jamske objekte, nisu slutili, da bodo na Leški planini v breznu, ki z 12 m globine sprva ni kaj dosti obetalo, odkrili eno najglobljih brezen na Gorenjskem. Navidezno dno je bilo namreč le zamašek iz dračja in suhega listja; pod njim so se odprle neznane globine.

Novo brezno ni bilo samo največje odkritje kranjskih jamarjev v dvajsetih letih delovanja njihovega društva, ampak se je z globino 534 m uvrstilo na tretje mesto najglobljih brezen v takratni državi. Globlja sta bila le Brezno pri gamsovi glavici (-760 m) na planini Viševnik v Bohinju in Pološka jama (-715 m) na Tolminskem.

Raziskovanje novega brezna na Jelovici je v nekem smislu pomenilo pri nas tudi prelomnico v raziskovanju brezen, saj so jamarji v njem dokončno opustili stare, težke in nerodne lestvice in se začeli spuščali v globino le po vrveh. Nastopilo je novo obdobje vrvne tehnike, ki omoguča hitro in varno raziskovanje globokih brezen tudi manjšim skupinam jamarjev.

V Brezno pri Leški planini se je do dnes zvrstilo mnogo domačih in tujih jamarskih odprav. V zadnjih skoraj dvajsetih letih so raziskovalci odkrili veliko novih rovov; skupna dolžina znaša že več ko 5 kilometrov. Čeprev se je brezno sicer že davno umaknilo z lestvice deset naših najglobljih, še vedno vabi jamarje, saj še ni razkrilo vseh skrivnosti.

Matjaž Chvatal, ki se je s klubskim tovarišem prvi spustil v dotlej neznano brezno in bil pozneje v njem še ničkolikokrat, tako da ga – kolikor je raziskano doslej – dodobra pozna, je o raziskovanjih in vzdušju med jamarji neposredno poročal v Gorenjskem glasu (1980), v odmevnem podlistku, ki je obsegal kar 27 nadaljevanj. Tekst, ki ga je pozneje dopolnil, da ga objavi v knjižni obliki, je obležal v društvenem arhivu. Stara želja je oživela lani, ko je rokopis ponovno prebral. Besedilu, pisanemu z literarno ambicijo, ne zgolj kot strokovno poročilo za jamarski kataster, je dodal bogato slikovno gradivo.
Z Breznom Matjaža Chvatala se tako ponuja slovenski literaturi novost, nič manj privlačna in zanimiva za najširši krog bralcev kot za literarne strokovnjake. Podobnega dela v slovenščini ni. Medtem ko se organizirano slovensko planinstvo ponaša z bogato in raznovrstno leposlovno tradicijo, pa jamarstvo, srodno planinstvu in enako staro ali celo starejše, iz razumljivih razlogov manj množično, doslej ne premore nobenega primerljivega dela o svoji dejavnosti, razen morda nekaj krajših pokusov take proze, raztresenih po revijalnem tisku ali objavljenih v priložnostnih klubskih zbornikih. Tudi v tujih književnostih je podobnih del le malo; v slovenščino je prevedeno eno samo iz francoščine. Prav zato bo Chvatalovo Brezno ne le dobrodošlo, ampak tudi spodbudno za nova taka dela.

Avtor z Breznom odgrinja zaveso, ki zastira pogled na oder pa tud v zakulisje zanimivega jamarskega raziskovalnega dela, znanega širši javnosti le občasno po skopih poročilih ali ob večjih odkritjih. Kdor pozna le taka poročila ali se je s kraškim podzemljem srečal samo v naših turističnih jamah, kdor tega sveta ni doživel v soju karbidovke in v družbi jamarjev, si le teško predstavlja njegove lepote, a tudi nevarnost.

V Breznu se bralec, kot je sam član jamarske odprave, seznani z delom raziskovalcev, z njimi deli vesele trenutke in osrečujoče občutke v podzemeljskem labirintu, kamor še ni stopila človeška noga, premaguje težave in napore, deli zadrženi strah ali sproščeno navdušenje nad lepotami kapniškega okrasje, za katere na videz trdi in nedostopni jamarji nikakor niso neobčutljivi, in se morda sprva čudi njihovemu surovemu žargonu, ko pa deli nevarnosti, ki prežijo skoraj na vsakem koraku, spozna, da so jamarji najboljši prijatelji in tovariši.

Vse to prepričljivo, brez dlake na jeziku opisuje Matjaž Chvatal. V prijetni pripovedi se zrcali vdušje jamarjev na raziskovalnih pohodih v podzemlje, večinoma pikro ironično, v časih surovo humorno, kakšno je pač razpoloženje raziskovalcev-jamarjev, ki si tudi tako dajejo duška v dostikrat tesnobni napetosti nevarnih podvigov.

Marko Aljančič

Uvod
Leto 1978 je bilo za slovensko jamarstvo prelomno. Tehnični sistemi raziskovanja globokih brezen so nenadoma, prek noči, postali zastareli. Nastopilo je novo obdobje vrvne tehnike, ki je omogučila raziskovanje globokih brezen majhnim skupinam jamarjev.

To je bil konec odprav z velikim številom udeležencev. Doživeli smo začetek nove dobe v modernem jamarstvu in eden prvih rezultatov z novo vrvno tehniko v Sloveniji je bilo raziskovanje Brezna pri Leški planini na Jelovici.

V začetku julija 1978 smo člani Društva za raziskovanje jam Kranj pregledovali in raziskovali kraške objekte na Jelovici. Med številnimi drugimi so nam domačini pokazali tudi vhod v tedaj dobrih 10 m globoko udorno brezno, ki smo ga zaradi bližine opuščene in zaraščene Leške planine poimenovali po njej.

V treh spustih v brezno (4., 5. In 6. Julija) smo dosegli globino 230 m v Biserni dvorani. V soboto, 12. Avgusta smo prodrli v Dolgo dvorano in dosegli globino 360 m. Tam smo pustili tudi odprto nadaljevanje na Križišču v globini 300 m. V treh naslednjih odpravah (19.8., 19. do 22.10. in 27. do 29. 10.) smo po sistemu brezen prodrli do globine 520 m. V odpravi, ki je delovala od 29.11. do 03.12., pa smo prodrli do najniže točke brezna, do globine 534 m v Čokoladni dvorani.
14.7.1979. smo na koncu Dolge dvorane v Labirintu našli prehod do Brezna premočenih.
Od 6. do 9.9. smo raziskovali odcepe v vhodnih breznih in v spodnjem delu brezna od globine 500 m do dna. Na povratku smo pri Bivaku štirih vponk obarvali potoček s 7 kg posebnega barvila za sledenje podzemnih voda.
Od 1.1. do 4.1.1980. je bila v breznu tričlanska odprava, ki je odkrila doslej največ naenkrat: Pozabljeni rov s Stometrco in Sigastim rovom, Podorni rov in Obupani rov.

V zadnjih 15 letih so se raziskave v Breznu pri Leški planini še nadaljevale. Odkritih je bilo veliko novih rovov, vendar globina brezna še ni bila povečana. Skupna dolžina vseh rovov danes znaša že več ko 5 km.

Brezno je obiskalo že mnogo domačih in tujih jamarjev. Vhodni del brezna do globine 200 metrov je postal poligon za trening JRS (Jamarske reševalne službe). Jamarji brezno še raziskujejo in ga bodo raziskovali tudi v prihodnje. Brezno še vedno hrani veliko skrivnosti.

O raziskovanju Brezna pri Leški planini sem leta 1979 napisal feljton, ki je leta 1980 v 27 nadaljvanjih izšel v Gorenjskem glasu. Tekst sam pozneje še dopolnil in tak obležal v arhivu jamarskega kluba, kjer sem ga januarja 1994 zaprašenega našel. Temeljito sem ga predelal, nekaj izpustil in nekaj dodal. Spomini so oživeli in rad jih bom delil tudi z vami.

V Kranju, 26. Februar 1996
Matjaž Chvatal